Leto brez poletja?

Erupcija vulkana Tambora v Indoneziji aprila 1815 je naslednje leto povzročila močne klimatske spremembe, zato je leto 1816 imenovano tudi leto brez poletja. Vulkan je v zrak izbruhal ogromne količine pepela, ki so se več kot leto dni zadržale v zgornjih plasteh atmosfere in tako preprečile sončnim žarkom dostop do zemeljske površine. Ker se ozračje segreva s toploto, ki jo oddaja površje, so bile temperature tega leta krepko nižje od povprečja. Podobno izkušnjo, le v veliko blažji obliki in brez opaznega vpliva na temperature prihodnje leto, smo v Evropi doživeli leta 2010, ko je islandski vulkan Ejyafjallajökull za več tednov ohromil letalski promet.

Ko se ozremo na minulo poletje, bi se verjetno marsikdo vprašal, ali je lansko leto spregledal podoben izbruh. Čeprav so mnogi strokovnjaki napovedovali novo vroče poletje, je bila verzija 2014 v naših krajih vse prej kot to. Po vzoru Eskimov, ki imajo po nekaterih teorijah več kot petdeset izrazov za različne tipe snega, bi jih v naše terminološke slovarje lahko dodali nekaj več za dež. Lahko bi dejali, da se je preroška napoved MZ Hektorja, ki je nekaj podobnega že pred leti napovedal v pesmi z naslovom Poletja ne bo, uresničila.

dez

Običajen letošnji poletni dan. Foto: Mavric Pivk/Delo

Več …

Montenegro, vidimo se!

Avgusta 2014 je bila Črna Gora dvotedenska raziskovalna destinacija devetih geografov z ljubljanske Filozofske fakultete. Kaj, kje in zakaj smo to počeli, si preberite v potopisu.

1. Jeste li se umorili?

[googlemaps https://mapsengine.google.com/map/embed?mid=z23_2gECpzHo.kLmxd6gqe8ZA&w=480&h=360]
Vse skupaj se začne v petek zjutraj z manjšim šokom, ko Matej odpre zadnja vrata kombija. Prtljažnik je, potem ko naložim še svojo »kramo«, poln skoraj do polovice, a čaka še na opremo sedmih ljudi. Na prvi pogled misija nemogoče, a nekako uspemo spraviti vse stvari v naše prevozno sredstvo. Pred odhodom še velikodušno odstopim svoj sedež za voznikom Janu.

Sledi celodnevna vožnja do Mojkovca oz. kampa v bližnji Dobrilovini, kjer iz prve roke dobimo potrditev Matejeve trditve, da Črnogorci ne pozdravljajo v klasičnem stilu »Dober dan, kako ste?«. Rade, vodja kampa, nas sprejme, kot se je na koncu izkazalo, z ničkolikokrat slišanim vprašanjem – »Jeste li se umorili?«. Naš odgovor je iskren: »Ma naravno, kako da ne!«. Ravno zato sledi zbor pred recepcijo kampa, kjer morebitne bakterije pokončamo z lokalnim antibiotikom. Iskreno, pokončali bi jih tudi, če se ne bi utrudili. Med pogovorom izvemo, da Klemen, naš član odprave, alkohol sprejema kot onesnaževalo, zato se svojega kozarčka vzdrži.

2. Začetek dela … polako!

[googlemaps https://mapsengine.google.com/map/embed?mid=z23_2gECpzHo.kJHCTPzuYQDA&w=480&h=360]
Terensko delo na Sinjajevini, visoki kraški planoti. Ker Matej pri postavljanju prve merilne postaje potrebuje pomoč dveh krepkih fantov, roki velikodušno dvigneva z Janom. Na pot se odpravimo skupaj z Dejanom, županom občine Mojkovac, ki si med dopustom utrga čas za nas. Geograf, kakopak. Dejan zaradi obveznosti prispe s terencem pol ure kasneje, kot dogovorjeno, zato nam čas krajša Rade. Oziroma njegov produkt, bolje rečeno. S tem na žalost tudi izgubimo 2 uri pešačenja na dogovorjeno mesto, ki ju je moralo opraviti ostalih 6 članov odprave, saj je opreme preveč za ročno tovorjenje. Vse za znanost!

Merilna postaja je postavljena v slabi uri. Njena naloga je dvoletno merjenje dnevnih temperatur v postavljenem mrazišču. Mrazišča se pojavljajo v konkavnih reliefnih oblikah na območju kraških kamnin, saj se v vrtačah, udornicah in na kraških poljih lahko zadržuje jezero hladnega zraka. V odvisnosti od oblike, globine in poraščenosti mrazišč so zanje značilni različni temperaturni režimi. Temperatura v njih je lahko tako za nekaj stopinj nižja od neposredne okolice.

Sledi spust do našega kampa, slovo od Radeta in odhod proti Žabljaku. Pot poteka ob kanjonu reke Tare, kjer si ogledamo še Crna Poda – pragozd črnih borov (Pinus nigra), katerih povprečna starost znaša 400 let in v višino dosežejo do 45 m. Žabljak je s 1450 m nadmorske višine najvišje naselje nekdanje Jugoslavije. Nahaja se v največjem črnogorskem narodnem parku, Dumitorju, in je izhodišče za vzpone na bližnje vrhove. Nastanimo se v bližnjem kampu (Ivan Do), ki je na račun manjka (tople) vode in splošnega stanja soglasno izglasovan kot najslabši kamp, v katerem smo kadar koli bivali.

Več …