Sončevi mrki kot eni najveličastnejših naravnih pojavov so že v predzgodovinskih časih burili človeško domišljijo. 20. marca 2015 smo bili v Evropi ponovno priča temu izjemnemu astronomskemu pojavu. V Sloveniji Luna sicer ni prekrila celotne Sončeve površine, zato smo lahko opazovali delni Sončev mrk.
V Ljubljani je Luna začela prekrivati Sonce ob 9.31 po srednjeevropskem času, ob največji stopnji pa je bilo zakritega 60 % Sončevega površja. Popolni Sončev mrk so doživeli prebivalci Ferskih otokov in norveškega otočja Svalbard.
Preberite, zakaj prihaja do Sončevih mrkov, katere vrste mrkov poznamo ter značilnosti marčevskega Sončnega mrka.
Pogoji za nastanek Sončevega mrka
Za nastanek Sončevega mrka morata biti izpolnjena dva pogoja. Prvi je ta, da se mora Luna nahajati točno med Soncem in Zemljo. V tem času je osvetljena stran Lune obrnjena stran od Zemlje. Njena faza oz. mena v tem položaju se imenuje mlaj ali prazna luna.
A vendar, če bi bil to edini pogoj, bi bili Sončevim mrkom priča vsak mesec. Razlog, da temu ni tako in da so Sončevi mrki bolj redki, tiči v nagnjenosti ravnine, po kateri Luna kroži okoli Zemlje.
Ravnina, po kateri Luna okoli Zemlje je nagnjena približno 5 stopinj glede na ravnino, po kateri kroži Zemlja okoli Sonca (ravnina ekliptike). Zaradi tega prečka Luna ravnino ekliptike samo dvakrat letno.
Točki ali vozlišči, kjer Lunina orbita prečka ravnino ekliptike, se imenujeta drakonski točki. V teh točkah ali njunih bližinah prihaja do Sončevih (tudi Luninih) mrkov. Ime izhaja iz antične predstave, da Luno oz. Sonce ob mrku žre zmaj (latinsko draco).
Če sta izpolnjena oba pogoja, nastopi Sončev mrk. Letno smo na kateri koli točki na Zemlji priča vsaj dvema mrkoma, lahko pa jih nastopi tudi pet.
Ob Sončevem mrku Luna zastira Sončevo površino in meče senco na površje Zemlje. Lunino senco sestavljata dva dela – osrednji del ali senca (umbra) ter zunanji del sence ali polsenca (penumbra). Glede na položaj na Zemlji, katerega preleti Lunina senca in oddaljenost Lune od Zemlje, ločimo več vrst Sončevih mrkov.
Vrste Sončevih mrkov
Popolni Sončev mrk nastane, ko Luna prekriva celotno površino Sonca. Čeprav vsako leto nastopi od 2 do 5 popolnih ali delnih mrkov, lahko popolne mrke iz iste točke na Zemlji v povprečju ponovijo med vsakih 360 in 410 let.
Popolni Sončev mrk lahko najdlje traja 7 minut in pol, večina jih je običajno dosti krajših. Dolžina mrka je odvisna od oddaljenosti Zemlje okoli Sonca. Ker Zemlja kroži okoli Sonca po eliptični orbiti, razdalja ni konstantna čez vso leto.
Pas popolnega mrka, na katerega pada Lunina senca in od koder lahko opazujemo popolni Sončev mrk, je širok približno 160 in dolg približno 16.000 kilometrov, največkrat pa ta pokriva neposeljena območja, kar potencira občutek redkosti pojava.
Ob popolnem Sončevem mrku je s prostim očesom vidna Sončeva zunanja atmosfera ali korona, opazujemo pa lahko tudi izbruhe plazme na Sončevem površju oz. protuberance. Ker se ob pojavu mrka popolnoma zmrači, je mogoče videti tudi najsvetlejše zvezde okoli Sonca.
Če se nahajate na območju, na katerega Luna ob mrku meče svojo polsenco, lahko opazujete delni Sončev mrk. V tem primeru Luna zakrije samo del Sončeve površine. Kolikšen del je zakrit, je odvisno od značilnosti posameznega mrka in točke opazovališča.
V nekaterih primerih, ko je Luna dovolj oddaljena od Zemlje, njena Senca ne seže do Zemljinega površja. V središču pojava se opazovalcu zdi, da majhna Lunina plošča prekriva glavnino večje Sončeve plošče. V takih okoliščinah nastane kolobarjasti Sončev mrk.
Kako je mogoče, da Luna, ki je 400-krat manjše nebesno telo od Sonca, popolnoma zakrije Sončevo površino? Zahvaliti se moramo srečnemu naključju narave, če vanje seveda verjamete.
Luna se namreč kljub svoji inferiornosti nahaja približno 400-krat bližje Zemlji, zato lahko ob mlaju popolnoma zakrije Sončevo površino. Če podam primer iz vsakdanjega življenja – če pred očmi iztegnete palec, lahko njegova površina zakrije mnogo večje objekte, ki so bolj oddaljeni.
Značilnosti marčevskega Sončevega mrka
Popolni Sončev mrk je bilo mogoče opazovati le iz skrajno severnih leg na Zemlji. Od naseljenih območjih je pas popolnega mrka prekrival le Ferske otoke in norveško otočje Svalbard.
Na območje Slovenije je padala Lunina polsenca, zato smo bili priča delnemu Sončevemu mrku. Luna je Sonce začela zakrivati ob 9. uri in 31 minut, največja stopnja mrka pa je nastopila ob 10. uri in 40 minut, ko je bilo zakritega dobrih 60 % Sončevega površja. Stopnja zakritosti se v Sloveniji zaradi njene majhnosti ni opazno razlikovala med posameznimi kraji.
Opazovanje Sončevih mrkov
Sonce je daleč najsvetlejše nebesno telo, zato si lahko ob neposrednem gledanju vanj trajno poškodujemo oči. Edini popolnoma nenevaren način opazovanja je projiciranje Sonca na zaslon skozi daljnogled oz. teleskop. Če želite Sonce opazovati neposredno, je varen način tudi s posebnimi očali s folijo mylar ali varilskimi stekli z dovoljšno gostoto.
Da vam za to ni bilo treba skrbeti, je bilo v državi organiziranih več javnih opazovanj. V Ljubljani ste Sonce lahko opazovali na Kongresnem in Plečnikovem trgu med 9. in 12. uro, v Mariboru pa na ploščadi pred Filozofsko fakulteto, kjer redno organizirajo opazovanja tega veličastnega dogodka.
Kljub temu, da se še tako velik delni Sončev mrk ne more primerjati s popolnim Sončevim mrkom, je pojav vsekakor vreden opazovanja. Še posebej zato, ker bo na naslednji popolni Sončev mrk v Sloveniji treba čakati vse do 3. septembra 2081.
