Montenegro, vidimo se!

Avgusta 2014 je bila Črna Gora dvotedenska raziskovalna destinacija devetih geografov z ljubljanske Filozofske fakultete. Kaj, kje in zakaj smo to počeli, si preberite v potopisu.

1. Jeste li se umorili?


Vse skupaj se začne v petek zjutraj z manjšim šokom, ko Matej odpre zadnja vrata kombija. Prtljažnik je, potem ko naložim še svojo »kramo«, poln skoraj do polovice, a čaka še na opremo sedmih ljudi. Na prvi pogled misija nemogoče, a nekako uspemo spraviti vse stvari v naše prevozno sredstvo. Pred odhodom še velikodušno odstopim svoj sedež za voznikom Janu.

Sledi celodnevna vožnja do Mojkovca oz. kampa v bližnji Dobrilovini, kjer iz prve roke dobimo potrditev Matejeve trditve, da Črnogorci ne pozdravljajo v klasičnem stilu »Dober dan, kako ste?«. Rade, vodja kampa, nas sprejme, kot se je na koncu izkazalo, z ničkolikokrat slišanim vprašanjem – »Jeste li se umorili?«. Naš odgovor je iskren: »Ma naravno, kako da ne!«. Ravno zato sledi zbor pred recepcijo kampa, kjer morebitne bakterije pokončamo z lokalnim antibiotikom. Iskreno, pokončali bi jih tudi, če se ne bi utrudili. Med pogovorom izvemo, da Klemen, naš član odprave, alkohol sprejema kot onesnaževalo, zato se svojega kozarčka vzdrži.

2. Začetek dela … polako!


Terensko delo na Sinjajevini, visoki kraški planoti. Ker Matej pri postavljanju prve merilne postaje potrebuje pomoč dveh krepkih fantov, roki velikodušno dvigneva z Janom. Na pot se odpravimo skupaj z Dejanom, županom občine Mojkovac, ki si med dopustom utrga čas za nas. Geograf, kakopak. Dejan zaradi obveznosti prispe s terencem pol ure kasneje, kot dogovorjeno, zato nam čas krajša Rade. Oziroma njegov produkt, bolje rečeno. S tem na žalost tudi izgubimo 2 uri pešačenja na dogovorjeno mesto, ki ju je moralo opraviti ostalih 6 članov odprave, saj je opreme preveč za ročno tovorjenje. Vse za znanost!

Merilna postaja je postavljena v slabi uri. Njena naloga je dvoletno merjenje dnevnih temperatur v postavljenem mrazišču. Mrazišča se pojavljajo v konkavnih reliefnih oblikah na območju kraških kamnin, saj se v vrtačah, udornicah in na kraških poljih lahko zadržuje jezero hladnega zraka. V odvisnosti od oblike, globine in poraščenosti mrazišč so zanje značilni različni temperaturni režimi. Temperatura v njih je lahko tako za nekaj stopinj nižja od neposredne okolice.

Sledi spust do našega kampa, slovo od Radeta in odhod proti Žabljaku. Pot poteka ob kanjonu reke Tare, kjer si ogledamo še Crna Poda – pragozd črnih borov (Pinus nigra), katerih povprečna starost znaša 400 let in v višino dosežejo do 45 m. Žabljak je s 1450 m nadmorske višine najvišje naselje nekdanje Jugoslavije. Nahaja se v največjem črnogorskem narodnem parku, Dumitorju, in je izhodišče za vzpone na bližnje vrhove. Nastanimo se v bližnjem kampu (Ivan Do), ki je na račun manjka (tople) vode in splošnega stanja soglasno izglasovan kot najslabši kamp, v katerem smo kadar koli bivali.

3. Na vrhu Durmitorja


Zbudimo se v deževno jutro. Da to ne bi bilo dovolj, poskrbi še poljski par, ki v sosednjem šotoru začne govoriti (!) ob 5. uri zjutraj in nam tako vzame dragocen spanec. Neverjetno se zdi dejstvo, da 90 % časa z globokim radijskim glasom govori moški. Kakor koli, ker ne obstaja pojem slabega vremena, ampak le neprimerno oblečenih ljudi, se vseeno odpravimo na Bobotov kuk, z 2523 m najvišji vrh Črne Gore. Že na startu nas ustavi lokalni »ranger« oz. oskrbnik parka, ki iz avtomobila zahteva vstopnino 3 EUR po glavi. Na moje vprašanje, če je ob sončnem vremenu vstopnina 5 EUR, ne odgovori.

Med potjo na vrh srečamo izgubljeno, neprimerno opremljeno temnopolto turistko, ki jo Drago po nekaj skupnih minutah hoje dobronamerno odslovi in zavoljo lastne varnosti napoti nazaj do vznožja, in postavimo drugi termometer v mrazišču v Valovitem dolu, kjer je bila izmerjena najnižja temperatura v Črni Gori (–41 °C). Najvišjo točko dosežemo v družbi čeških pohodnikov v že jasnem vremenu, ki omogoča čudovit pogled na Veliko in Malo Škrčko jezero.

Med potjo nazaj dobršen del časa poteka debata o slovenski košarkarski reprezentanci, (takrat) bližajočem se svetovnem prvenstvu in preteklih (ne)uspehih, med katerimi seveda najbolj v oči bode četrtfinalni poraz proti Grčiji na EP 2007 v Španiji, ko smo v dveh minutah in 40 sekundah zapravili 12 točk prednosti. Športni navdušenci se tega zagotovo spomnite. Letošnjega svetovnega prvenstva raje ne bom komentiral. V kamp se vrnemo skoraj že v mraku in hladnem vremenu, zato z Janom pred spanjem potrkava še na vrata recepcije, kjer naju starejši par prijazno sprejme. Greje nas prijetna debata ob spremljanju njunega sina na enem izmed TV programov, kjer je kot gost zabavne oddaje poplesaval ob turbofolk ritmih. In pa rakija.

4. Nov član odprave


Iz Žabljaka, kjer obnovimo zaloge hrane in pijače (do takrat so se že začele pojavljati namigovanja glede moje (pre)velike potrošnje), in ulovimo nekaj minut WiFi-ja, se odpravimo skozi turistični center, od koder želimo v narodni park z nove vstopne točke. Ponovno nas ustavi »oskrbnik« parka in zahteva nove 3 EUR po osebi. Ker ne pomaga niti razlaga, da še ni minil en dan, od kadar smo prvič plačali vstopnino, izkoristim par minut nepozornosti in po načelu »dejanja povedo več od besed« s postavitvijo protipehotne mine že v mejnem območju parka izrazim svoje mnenje o odiranju turistov. Sledi manjša sprememba plana, zato se med potjo do Nikšića odpravimo še čez izjemno slikovit prelaz Durmitorja. V nadaljevanju poti se ustavimo še v Šavniku, kjer kosimo v restavraciji, ki je po urejenosti par nivojev nad splošnim stanjem mesta.

Končni cillj tega dne je 1460 m visoko Kapetanovo jezero v osrčju Kape Moračke, ki ga po premetajoči vožnji dosežemo v poznih popoldanskih urah. Nevede si kamp postavimo sredi živalske poti, zato ima Drago precej dela z odganjanjem krav, koz in ovac, ko se te nevarno približajo našim šotorom. Jan je zadolžen za odganjanje kokoši. Ta večer se naši odpravi pridruži nov član, po besedah lokalnega prebivalca mešanec med šarplanincem in volkom. Izvor prve polovice genov je na videz nedvoumen, kar pa kljub zavidljivi pojavi ne moremo trditi za drugo.

5. Večerja brez makaronov


Prebudi nas orkester v obliki pasjega laježa, v katerem pa ni sodeloval naš Kapetane oz. Kapi, kot ga poimenujemo. Črnogorski geografski izvor torej ni vprašljiv. Po zajtrku se odpravimo proti najvišjemu vrhu Kape Moračke, Lastvi (2226 m). Še preden dobro štartamo, nas v prvem katunu (naselje lesenih koč, kjer v času pašne sezone prebivajo pastirji) ustavita dva priletna moška, ki poskrbita za potrebno energijo in preimenujeta Klemna v Jožeta Vilfana. Dobrodošlo je dejstvo, da nas kasneje na vrhu, do koder na zadnjih višinskih metrih poti Jan s petjem in žvižganjem odganja kače (po njegovem pričevanju opazi dve) ne čaka dopinška kontrola, saj bi glede na promilno sestavo ponujenega sadjevca gladko padli na testu. Vrh osvoji tudi Kapi, ki pa si za to vzame pavzo ali dve več. Na vrhu se nam odpre čudovit pogled, ki sega vse do Prokletij, mejnega gorstva med Črno Goro in Albanijo. Tam Matej poskrbi za novo definicijo optimizma, ko Dragotu predlaga, da bi manjko spanca nadoknadili z dvournim dremežem na s soncem obsijani Lastvi.

Po povratku v kamp se osvežimo v jezeru, ki presenetljivo ni prehladno. Sledi slovo od Kapija in povratek nazaj do Nikšića ter naprej do Danilovgrada, kjer nas na svojem vrtu z »jeste li se umorili« prijazno, skupaj s svojo družino, sprejme Predrag Djurović, profesor geografije na beograjski Filozofski fakulteti, sicer naš stari znanec. Takoj je mogoče zaznati vonj mesa na žaru, zaradi katerega svoja prepričanja skoraj za hip opusti Eva, v prostem času zaprisežena vegetarijanka. Razkaže nam tudi botanični vrt na svojem posestvu, ki pokriva zavidljivo površino. Ogled poteka ob nenehnem boju s komarji, med katerimi so tudi tigrasti, zato je treba morebitne okužbe pred spanjem primerno razkužiti od znotraj. Okužbo tvega le Klemen.

6. Čevapi na »brzaka«


Zjutraj iz Danilovgrada krenemo v bližnjo Podgorico, kjer sledi krajši ogled mesta, ki, roko na srce, ne navduši. Ravno zato v dobri veri predlagam Dragotu krajšo pavzo ob kavici v centru mesta. »Ja pa kaj še …« je bil pomenljiv odgovor. Sledi vožnja čez Kolašin do prelaza Trešnjevik, kjer krajšo pavzo napačno interpretiram kot pavzo za malico. Dragotova pogled in gesta, ko na mizo prejmem porcijo čevapov, ravno v trenutku, ko želi nadaljevati pot, sta neprecenljiva. Kljub daljši pavzi od predvidene uspešno prispemo v ekokatun Štavna, kjer ob kurišču najdemo izvrsten prostor za prenočitev. Sledi zbiranje že podrtega lesa za kurjavo, med katerim Anžeta komaj prepričamo, da ni treba podirati novega drevesa.

Medtem ko se del odprave že poda v »izvidnico« do morebitnega skalnatega ledenika, drugi uživamo v prepletu žive in nežive narave, ki je rezultira v verjetno najlepših fotografijah celotne odprave. Za večerjo odprave poskrbi glavni kuhar Grega, ko nam pripravi špagete s svežo, nekonzervirano omako bolognese. Da nas ne zebe, poskrbi Eva, pri kateri morda opazimo kanček piromanskih nagnjenj.

7. Magla svuda oko nas


Po (pre)zgodnjem bujenju sledi hiter zajtrk (česar sam seveda ne odobravam) in začetek poti na Kom Kučki, s 2487 m najvišjega od vrhov (komov). Nekje na polovici poti nas ujame poslabšanje vremena, zato nas na tej točki zapusti Predrag, dvodnevni član odprave, zato vrh dosežemo v oblakih, kjer se ravno zaradi tega nismo zadržali dolgo. Spust zaradi slabe vidljivosti, vetra in dežja predstavlja zmeren izziv, na katerega odgovorimo z odliko.

Ob vračanju se del odprave zadrži ob morebitnem skalnatem ledeniku, kjer se ponovno snide s Predragom in v kamniti material zabije sonde za merjenje temperatur v tleh. Skalnati ledenik oz. rock glacier je kamninski material, ki ima obliko ledeniškega jezika. Domnevamo, da je temperatura tal v zimskih mesecih pod lediščem. Če bo hipoteza potrjena, lahko to območje razglasimo za še aktiven skalnati ledenik. Z Grego se odpraviva naprej do kampa, kjer srečava še češki par z odličnim znanjem srbohrvaščine. Vesela, da sva na koncu poti, medtem ko sta slednja šele na začetku, se odpraviva nazaj v kamp, kjer začneva pripravljati obed. Roko na srce, ga je Grega, jaz prosti čas izkoristim za krajši počitek.

S terenskim delom zaključimo relativno zgodaj, zato se odpravimo proti večernemu cilju, koncu sveta oz. Vusanju. Med potjo se ponovno ustavimo v Trešnjeviku (tokrat brez čevapov), kjer se poslovimo od Predraga. Ob poti do končnega cilja, Vusanja, prečkamo mesto Plav, kjer uživamo ob razgledu na lokalne arhitekturne presežke. Kamp ob kurišču postavimo v upanju na jasno vreme naslednje jutro, saj napoved ni vzpodbudna. So pa toliko boljše palačinke ta večer, za kar se moramo zahvaliti Alenki. In pa Klemnu, ki tudi slednje tretira kot onesnaževalo, zato mi odstopi svoj delež.

8. Budva, skoraj …


Zbudimo se v oblačno jutro, zato predviden vzpon na Maja Jezercë, s 2694 m najvišji vrh Prokletij, neuradno tudi Črne Gore, odpade. Nič zato, to dopoldne si ogledamo Oko Skakavice in Alipašine izvore, izjemno slikovite kraške izvire, ki so ime dobili po Ali Paši Gusinjskemu, albanskemu vojaškemu poveljniku. Pot nas nato vodi do pavze v Gusinjah in naprej do mesta Berane, kjer z vožnjo v enosmerno ulico preizkusimo potrpežljivost lokalnih voznikov. Ta je presenetljivo visoka. Nadaljujemo nazaj do Podgorice in nato vse do albanske meje, katero prečkamo na mejnem prehodu Božaj. Medtem spremljamo pogled na Skadarsko jezero, po katerem poteka meja med Črno Goro in Albanijo. Albanski cilj tega dne je mesto Skadar, kjer začudeno ugotovimo, da je najrazvitejši del naše celotne trase ravno Albanija. Povzpnemo se še na trdnjavo nad mestom, od koder je lep pogled na mesto in sotočje Črnega in Belega Drima.

Sledi povratek v Črno Goro, saj je cilj tega dne avstrijska trdnjava Gorazda iz leta 1866 nad mestom Tivat. Na poti do tja pa se zgodi nepredstavljivo. V petek zvečer, ob 21. uri, prečkamo Budvo, turistično prestolnico Črne Gore. Večerni mestni vrvež v obliki nebroja turistov (bolje rečeno turistk) je le eno parkirno mesto vstran, a vendar moja večdnevna namigovanja naletijo na gluha ušesa. Budvo tako opazujemo iz kombija ob srkanju rum kole iz Janove rostfrei skodelice. Živemu človeku se očitno res vse zgodi. Prenočimo na že omenjeni trdnjavi v družbi komarjev in netopirjev. Še pred tem Gregi uspe zavidljiv podvig – telefon se mu izmuzne skozi špranjo v notranjost topovske kupole. Po enournem iskanju in odkrivanju skritih prehodov mu ga ob Evini pomoči le uspe najti. V zahvalo za pomoč ji za lahko noč razloži celoten potek 1. svetovne vojne.

9. Morje, končno!


Pričaka nas jasno in vroče jutro. S trdnjave je čudovit pogled na Boko Kotorsko, veliko krat napačno interpretirano kot najjužneje ležeči evropski fjord. Fjordi so namreč potopljene ledeniške doline, značilne za obale Severne Evrope, pri Boki pa gre za potopljen izliv nekdanje Bokeljske reke, ki je tekla s planine Orjen, severno od mesta Herceg Novi. Po prečkanju Boke z 10-minutno vožnjo s trajektom se vendarle ustavimo na eni izmed bližnjih plaž in preizkusimo lokalno saliniteto Jadranskega morja. Kratko ili slatko! Osveženi pot nadaljujemo v Bosno in Hercegovino, natančneje Republiko Srbsko, kjer v Trebinju dodobra napolnimo želodce.

V večernih urah prispemo v narodni park Sutjeska, kjer prenočimo v kampu v bližini obeležja padlim v bitki na Sutjeski, znane tudi kot peta sovražnikova ofenziva. Pred spanjem je potrebno izprazniti tudi zaloge alkohola, saj potem, ko je Hrvaška postala nova članica Evropske skupnosti, ne gre tvegati pregleda kombija na bosansko-hrvaški meji. Zaradi te naloge se meja noči in jutra dodobra zabriše, prav tako se zabriše meja dovoljene glasnosti govorjenja, kar zmoti nekatere člane odprave. Izvemo tudi, da je skakanje čez šotore Janova še neizživeta želja.

10. Montenegro, vidimo se!


Jutro se začne sorazmerno burno, treba je kaznovati sinočnje oz. davišnje delikvente. Po čiščenju kombija in opravičilu je stvar pozabljena, zato začnemo povratek v Ljubljano. Pot, ki nas vodi mimo Goražd in Višegrada do Sarajeva, čez Slavonski Brod in Zagreb do Ljubljane, je zaradi nevsakdanjega fiziološkega stanja (beri maček) le pot, ki jo je potrebno prevoziti.

In še največkrat predvajan glasbenik na odpravi. Pohvale Mateju za glasbeni izbor!

 

Komentarji

Komentarji

2 Comments

Leave a Reply